Kratka odeja

Narejena enkrat zgodaj poleti 2009.

Sprednja stran:

Detajl z zadnje strani (flanela):

 

Meri nekako meter in pol krat meter in pol. Je malo manjša, kot sem mislila, da bo. Na koncu sem jo morala malo odrezati, zato je ena od robnih vrst ožja. Ma za po nogah pokrit je perfektna.

Odeja, ki je ušla izpod nadzora

Medtem, ko sem delala prvo odejo, sem se navadila, da sem hodila v trgovine z blagom in prekopavala po škatlah oz. košarah, kjer so imeli ostanke, in iskala bombažne flike, ni važno, katere barve. Tako se mi je nabralo kar nekaj blaga. Nekaj sem ga razrezala na kvadrate, ostanki pa ... Bilo mi jih je žal vreči stran. Nekaj časa sem jih prelagala iz ene omare v drugo škatlo in po vrečkah naokoli po stanovanju.
No, prvo odejo sem končala, in naredila sklep, da se česa podobnega ne bom še kmalu lotila. Ampak ... Moji prsti so postali nemirni. No, pa naj bo, sem si mislila in potegnila na svetlo vrečko z ostanki. In začela tiste koščke šivati skupaj. Nastalo je več pisanih krp, ki bi, če bi jih sestavila skupaj, naredile manjšo odejo. No, dobro. Nekje sem imela tudi še en malo večji kos flanele. Ni problem.
Ampak ... Ko sem krpe sešila skupaj, je nastala večja pisana krpa, ki ni imela enakomernih stranic. In sem se spravila stranice "ravnati". In ker se ne "spodobi", da bi se flike iste barve prišle skupaj, je bilo potrebno narediti "tamponsko cono" iz drugačnega blaga. Potem sem se morala posloviti od roza srajce, pa mi jo je bilo škoda vreči v smeti, mama je nekje našla blago, ki ji je ostalo, ko je šivala prevleke za blazine, sami ozki trakovi in majhne flikice ... Potem mi je v glavi šinila ideja, da bi pa dodala še vezenino ... In robovi se nikakor in nikakor niso hoteli poravnati ...
Priznam, zadeva mi je, blago rečeno, ušla izpod nadzora. Krpina je postajala vedno večja, doma je že zmanjkovalo prostora na edini dovolj veliki ravni površini, na kateri sem se še lahko ukvarjala z zadevo. Občasno sem je bila tako sita, da sem jo za več mesecev skrila v omaro. 
Nekega dne sem sedela na tleh v predsobi, po levem rokavu prešpikana z bucikami, in sklenila, da je DOVOLJ.
Zadnji del, iz raznobarvnih kosov flanele, je bil mala malica proti sprednjemu. Ampak končala sem jo lahko šele, ko sem se preselila v novo stanovanje, kjer imam dosti velikih ravnih površin.
No, to je to:

Dodala sem tudi vezenine:

Tole je pa zadnja stran:
 

Velika je cca 2 metra krat 2 metra in jo uporabljam kot pregrinjalo za posteljo.

Odeja, ki vsako leto kak teden preživi na morju

Najboljše, da začnem od začetka.
Moja rajnka stara mama in njen mož sta zgradila veliko hišo. Kot se pač spodobi za gastrbajtrje. Imela je klet oz. pritličje (odvisno, s katere strani se gleda, ker hiša stoji v bregu), prvo nadstropje/pritličje in veliko mansardo. Podrobnosti sicer ne poznam, verjetno pa je bila ideja, da bi nekega dne v njej živela tudi naša družina. Kar se ni zgodilo, ne vem, ali naj rečem na žalost ali na srečo. Kakorkoli že ... Stara mama in njen mož sta živela v prvem nadstropju, mansarda pa je bila prazna oz. so bile zgoraj skladovnice ladijskega podna, razne škatle in podobna ropotija, nič nevarnega, skratka.
Z bratom sva dneve, ko sta prišla stara mama in njen mož iz Nemčije, preživljala pri njiju. V hiši je bilo vedno dosti papirja, da ne govorim o nemških barvicah in flomastrih, ampak tisti, ki imate otroke, veste, da se otrok kmalu naveliča risanja. Dovoljeno nama je bilo skoraj vse, samo skakanje čez balkon ne. In tako sva se nekega dne z bratom spravila na škatle.
Naj povem, da je bilo to v začetku osemdesetih, ko se še ni govorilo o retro in kar je še takih izrazov. Pa tudi če so obstajali, ženske iz moje družine niso bile nikoli žrtve mode in jih niso poznale.
Nazaj k škatlam. V njih so bile cunje. Lepše povedano - obleke. Ki jih moja stara mama ni več nosila. Ali so bile starinske, take iz sedemdesetih, ali jih pa ni mogla več spravit na sebe. Bile so tudi službene srajce mojega ranjkega strica. Bila je še ena škatla, v kateri so bili ženski čevlji. Vse sva razvlekla, vse pomerila (ja, tudi moj brat!). Spomnim se ene oblekice, imela je velik vijoličast vzorec in je spominjala na t. i. kitajsko obleko. tisto stvar z visokim ovratnikom.
No, nekaj dni kasneje je prišla moja mama in sva ji pokazala najin "zaklad". Moja mama zna uporabljat šivalni stroj (v teoriji ga znam tudi jaz, ampak njo bolj uboga). Roba je bila v zelo dobrem stanju, verjetno je razmišljala, da bi jih predelala v kaj bolj sodobnega. Ni je motilo, da je bilo skoraj vse iz take in drugačne vrste sintetike. Takrat se še ni dalo toliko na naravne materiale. Izbrala je nekaj kosov in smo šli domov.
Spomnim se, da je zame naredila rumene kratke hlače, dobila pa sem še rumeno srajco, ki so jo pred davnimi, davnimi časi nosili Petrolovi črpalkarji (to je moj stric nekaj časa bil). Verjetno je kaj naredila tudi zase in za brata, za očeta pa bi kvečjemu lahko naredila klovnovsko obleko (ker je moj oče precej velik in bi morala sešiti skupaj več kosov).
Da ne dolgovezim ... Sešila je tudi dve krpanki. Eno manjšo, ki bi še morala biti nekje, in eno večjo, ki se je strgala in smo jo par leti vrgli stran. Kasneje so svoje krpanke dobili tudi vsi moji bratranci in starejša sestrična.
Nazaj k večji krpanki. Par let nazaj sem se odpravljala na morje. Veste, kako je na plaži. Meni nekako ni bilo do tega, da bi pod rit pogrinjala brisačo, zato sem vzela s seboj to "dekico", ki je bila že precej obdrajsana. Imela sem sicer v načrtu, da bi jo pokrpala, kupila sem tudi blago, črtasto, v različnih odtenkih modre, in turkizno z belimi rožicami, ampak mi je pred odhodom na morje zmanjkalo časa. Po prihodu domov je mama sklenila, da je dekica odslužila svoje in jo je vrgla v smeti.
In jaz sem ostala z parimi metri pisanega bombaža. Kaj zdaj?? Šla sem v trgovino, kjer so prodajali med drugim tudi ostanke, in kupila še nekaj flik (zraven pa še par kosov đinsa, ker sem kar naenkrat dobila preblisk, da bi si sešila torbo). Imeli so tudi manjši kos zelo primerne rjave flanele, mehke, muckave ... In potem sem se lotila dela.
Moram priznati, da nisem imela niti malo vizije, kaj bi rada naredila. Imela sem kup kvadratnih kosov blaga v štirih barvah, flanelo, za katero se je izkazalo, da je je premalo, cvirn in šivanko. Ker mi je ljuba simetrija (ne vedno, ampak ...), se mi dozdevalo, da bi mogoče nekaj v tej smeri ... Potem pa še tehnikalije! Kako naj zašijem kvadratke skupaj, s kakšnim šivom? Na stroj ne bo šlo!! Vse na roke?? 
Ko me je minila panika, so bile stvari nenadoma popolnoma jasne. Po nekaj mesecih šivanja, paranja in krvavečih prstov je nastalo tole:



še zadnja stran: 

 

(modro je tudi flanela, ampak ne tako fino muckava kot rjava)
Velika je cca 170x100cm. In je zeeelo primerna za plažo. Preizkušeno! Pa tudi pogrnjena preko nog se dobro obnese. Ali preko glave - super! Vzdrževanje ni problem. Je popolnoma iz naravnih materialov.

Zgodba o treh pomarančevcih

Pred dosti leti, ko sem imela v nekem trenutku malo preveč denarja v žepu in bolj malo pameti oz. znanja v glavi, sem v eni fensišmensi knjigarni sredi LJ kupila knjigo z vzorci za vezenje s križci. S knjigo samo takole na prvo oko ni nič narobe. Prva polovica je polna lepih fotografij, v drugi so dobri načrti. Problem je v tem, da fufa, ki je "prevajala" knjigo (jako se je prepotila, glede na to, da so notri same slike, mislim, da je bil podlaga nemški prevod japonskega originala ali nekaj takega), ni preverila ali ni vedela ali je sploh ni zanimalo, če se pri nas dobijo prejice francoskega proizvajalca DMC. Znakci iz načrtov so namreč imeli v legendi kot razlago samo številke, nad katerimi je pisalo DMC. Takrat sem pač mislila, da gre za neko nemško kratico, ki pomeni "prejica" ali nekaj podobnega. Bila sem pa še tako nevedna oz. naivna, da sem mislila, da v vseh pozamentarijah tega sveta prodajajo prejice z istimi številkami barve.
Vsa navdušena sem se odločila, da se bom lotila vijoličastih in rumenih mačeh. Izpisala sem si številke prejic in se odpravila v najbližjo trgovino s šivalnim priborom. Gospa tam mi je pokazala "katalog" z vzorčki in številkami. Tisti dan nisem nič zapravila, domov sem šla jezna sama na sebe.
Številke na mojem listku so bile tromestne in štirimestne. V katalogu v trgovini pa so bile vse številke barv tromestne in še tiste, ki so se ujemale z mojimi, niso označevale pravih barv.
To je bilo pred ohoho leti in od takrat sem se marsikaj naučila. Npr. da obstajajo različni proizvajalci prejic, ki imajo vsak svoje oznake barv. Da se številke ljubic iz zagrebškega Unitasa razlikujejo od številk že omenjenega DMCja ali ameriškega Anchorja, o katerem se po forumih tudi veliko govori. Da ima Unitas zelo omejeno paleto, nekatere barve pa niso najbolj obstojne (jih imam pa še zmeraj rada!). In da se DMCjevih prejic pri nas ne dobi. Tudi na Hrvaškem ne (to je meni še najbližje pojmu "tujina").

Kaj sploh je DMC?!
DMC (= Dollfus, Mieg & Cie.) je francoska tekstilna firma, ki izdeluje in prodaja zelo širok spektar izdelkov za prosti čas oz. ustvarjanje. Blago, sukance od a do ž, šivanke, škarje, knjige, vzorčne karte, kompleti (vzorčna karta+blago+cvirn) ... Ni da ni. Ustanovljena je bila konec 18. stoletja v Alzaciji, se mi zdi. Vse kar nastane pri njih, naj bi bilo zelo dobre kvalitete.
Jaz to vse verjamem, ker če ni bi bilo res, se ne bi obdržali tako dolgo. Baje da obstajajo tudi DMC Made in China, samo to ni to, mora biti Made in France. In vezilje, ki dajo kaj nase, morajo imeti vse DMC (ali Anchor, če ne gre drugače), tudi njihovo škatlo za šivanje, drugače nimajo kaj iskati v spodobni družbi.

Ok, da ne bom zdaj tukaj otresala jeze na snobinje iz veziljskih krogov, da nadaljujem zgodbo o treh pomarančevcih.
Kje sem ostala ... Malo sem se umirila in po nekaj dneh šla na lov za 4 različnimi odtenki vijoličaste in 5 rumene barve. Če že ni trapastih DMCjev (to je bilo še pred razmahom spletne prodaje), so bile tudi ljubice dobre. Potem iz mačeh ni nastalo nič (mogoče kdaj v prihodnosti), ne vem, zakaj sem se jim odpovedala. Vijoličaste in rumene prejice se mi še vedno valjajo po hiši. Sta mi pa padli med ostalimi vzorci v knjigi v oči dve drevesi - pomarančevci v cvetu in pomarančevci z zrelimi pomarančami. Ker mi rožnata ni posebno pri srcu, sem se odločila za zadnje. Zbrati sem morala 4 odtenke oranžne, 4 zelene in 4 rjave, načrti so bili kot sem že povedala, zelo dobri, imela sem tudi kos leakrila in nastalo je tole:








Muke so se splačale in še naučila sem se nekaj. Od takrat vedno pazim, kakšna navodila so v knjigah o vezenju, ki jih nameravam kupiti. Nekatere imajo samo številke, druge tudi opis barve. npr. "baby-pink" (mislim, da je to zelo nežna rožnata) ali "lemon green" (to mi verjetno ni treba prevajati) ali "aubergine" (to je barva jajčevca, zelo temna vijoličasta).
Od tistega časa sem si celo nabavila par prejic DMC. Ne morem ravno reči, da sem impresionirana. zato še vedno ležijo v isti embalaži, v kateri sem jih kupila, zakopane v predalu s cvirnom.

Šal, ki ga nihče ni ljubil

S kvačkanimi šali imam kar nekaj izkušenj. Khm, ja. Prvega sem se lotila v osnovni šoli, naredila sem ga mogoče 15 cm, robovi so šli vedno bolj noter, mentorica ročnodelskega krožka pa ni in ni znala povedat, kaj delam narobe (lahko bi ji jaz povedala, samo takrat nisem vedela, da to, kar delam, ni v redu ). Drugega sem celo končala, pa nikoli nosila. Bil je rožnate barve s črnimi podolžnimi črtami, imel je tudi resice in velike luknje. Tak fini babji šal, primeren za barbiko, nikakor pa ne za v šolo pozimi. Nekega dne sem ga razparala in volno uporabila za kvačkano odejo.

Pred par leti so se veliko nosili dolgi volneni šali, prečno črtani, v raznih barvah. Jaz ne vem, kje so punce te šale takrat dobile, ker v trgovinah, kjer sem jih jaz iskala, so imeli samo tiste tenke, rahlo kosmataste, ali pa po dolgem črtane (made in china, imam tudi enega takega). Verjetno so imele doma stare mame ali mame, spretne s pletilko. No, jaz tega nimam več in takrat nisem znala plesti. Znam pa kvačkat. Nekega dne mi je bilo dovolj slinjenja in sem kupila nekaj klobkov volne raznih barv in se lotila dela.

Načrt je bil narediti šal s poprečnimi črtami, zemeljskih barv. Se pravi nobene modre, nobene roza ali zelene ali živo rumene. Prehod med barvami ni ravna črta, ker to se mi je zdelo preveč gemajn. Barvna shema, ki je nastajala sproti, naj bi se na sredini obrnila. Prvotno so bile zamišljene tudi resice, ampak temu sem se kasneje odpovedala, ker je volna takšna, da se nekoliko cufa na koncih. Ampak je tudi tako v redu, se vsaj ne zatikajo v zadrgo.

Minila je ena zima, pa druga in tretja ... verjetno tudi četrta, ker sem vmes malo izgubila občutek za čas ... šala pa še nisem imela. Vrečko z volno in prvimi 50 cm šala sem prestavljala sem in tja. Nekaj ni bilo časa, nekaj sem imela druge interese. Medtem so nehali delati volno zelo posebnega zlatasto-rjavo-zelenkastega odtenka. Se pravi, da se mi je barvna shema podrla. In pozabila sem, kako sem izvedla cikcak prehod med barvami, zato je na enem koncu drugačen kot na drugem.

Kakšni dve leti nazaj sem se ga resno lotila ... IN tudi končala, malo pred novim letom. 

 

Nikoli ga nisem zares nosila. Je dolg in topel, ampak precej težak in trd. Zaradi tega si ga ne morem oviti okoli vratu, kot se šika. Nekega dne, verjetno v jeseni, ga bom resno vzela v roke , ga razparala in naredila pleten šal.

Kvačkane pupe

Pred veliko leti sem počitnikovala pri stari mami. To je tista, ki me je naučila kvačkat in za prvo silo plest, ampak o tem kdaj drugič. Ker nisem imela kaj drugega početi, sem pobrala razne ostanke volne in se spravila kvačkati pupe.

Tale rdečelaska 

 

je velika kot zvezek formata A4. Telo, tj, glavo, trupce in ude ima iz različnih odtenkov rumene (vidi noge in desno roko). Oblečena je v cevasto krilce in jopico, ki se zadaj zveže.

Priznam, tale modrolaska ... em ...plavolaska

 

je malo nenavadnih barv. Pa tudi glavo ima preveliko.  Nosi obleko z vijoličastim krilom in roza životcem

 

in rdečo jopico z belimi čipkastimi rokavci in rožnatim čipkastim ovratnikom. Jopica se zapenja in odpenja z medeninastim gumbom.

No, tole siroto

 

je pa doletela moja karakterna neprijetnost, da se stvari včasih hitro naveličam. Nima las, plašček je pa bolj tako tako, iz raznih ostankov volne. Okoli vratu ima belo čipkasto rutico, imela je pa tudi klobuk, ki pa se je nekje izgubil. Velika je za mojo dlan.

Vse so polnjene z vato

Čestitke 2008

Material:
trši bel oz. nekakšen takšen z neko nečistočo
rdeč in moder malo manj trši papir
nekakšna zlata koprena
leakril
zlata, srebrna, modra in rdeča nit

Slike niso najboljše, ker sem fotografirala pri umetni luči in potem še vse skupaj spustila čez picasin urejevalnik fotografij.