Šal, ki ga nihče ni ljubil

S kvačkanimi šali imam kar nekaj izkušenj. Khm, ja. Prvega sem se lotila v osnovni šoli, naredila sem ga mogoče 15 cm, robovi so šli vedno bolj noter, mentorica ročnodelskega krožka pa ni in ni znala povedat, kaj delam narobe (lahko bi ji jaz povedala, samo takrat nisem vedela, da to, kar delam, ni v redu ). Drugega sem celo končala, pa nikoli nosila. Bil je rožnate barve s črnimi podolžnimi črtami, imel je tudi resice in velike luknje. Tak fini babji šal, primeren za barbiko, nikakor pa ne za v šolo pozimi. Nekega dne sem ga razparala in volno uporabila za kvačkano odejo.

Pred par leti so se veliko nosili dolgi volneni šali, prečno črtani, v raznih barvah. Jaz ne vem, kje so punce te šale takrat dobile, ker v trgovinah, kjer sem jih jaz iskala, so imeli samo tiste tenke, rahlo kosmataste, ali pa po dolgem črtane (made in china, imam tudi enega takega). Verjetno so imele doma stare mame ali mame, spretne s pletilko. No, jaz tega nimam več in takrat nisem znala plesti. Znam pa kvačkat. Nekega dne mi je bilo dovolj slinjenja in sem kupila nekaj klobkov volne raznih barv in se lotila dela.

Načrt je bil narediti šal s poprečnimi črtami, zemeljskih barv. Se pravi nobene modre, nobene roza ali zelene ali živo rumene. Prehod med barvami ni ravna črta, ker to se mi je zdelo preveč gemajn. Barvna shema, ki je nastajala sproti, naj bi se na sredini obrnila. Prvotno so bile zamišljene tudi resice, ampak temu sem se kasneje odpovedala, ker je volna takšna, da se nekoliko cufa na koncih. Ampak je tudi tako v redu, se vsaj ne zatikajo v zadrgo.

Minila je ena zima, pa druga in tretja ... verjetno tudi četrta, ker sem vmes malo izgubila občutek za čas ... šala pa še nisem imela. Vrečko z volno in prvimi 50 cm šala sem prestavljala sem in tja. Nekaj ni bilo časa, nekaj sem imela druge interese. Medtem so nehali delati volno zelo posebnega zlatasto-rjavo-zelenkastega odtenka. Se pravi, da se mi je barvna shema podrla. In pozabila sem, kako sem izvedla cikcak prehod med barvami, zato je na enem koncu drugačen kot na drugem.

Kakšni dve leti nazaj sem se ga resno lotila ... IN tudi končala, malo pred novim letom. 

 

Nikoli ga nisem zares nosila. Je dolg in topel, ampak precej težak in trd. Zaradi tega si ga ne morem oviti okoli vratu, kot se šika. Nekega dne, verjetno v jeseni, ga bom resno vzela v roke , ga razparala in naredila pleten šal.

Kvačkane pupe

Pred veliko leti sem počitnikovala pri stari mami. To je tista, ki me je naučila kvačkat in za prvo silo plest, ampak o tem kdaj drugič. Ker nisem imela kaj drugega početi, sem pobrala razne ostanke volne in se spravila kvačkati pupe.

Tale rdečelaska 

 

je velika kot zvezek formata A4. Telo, tj, glavo, trupce in ude ima iz različnih odtenkov rumene (vidi noge in desno roko). Oblečena je v cevasto krilce in jopico, ki se zadaj zveže.

Priznam, tale modrolaska ... em ...plavolaska

 

je malo nenavadnih barv. Pa tudi glavo ima preveliko.  Nosi obleko z vijoličastim krilom in roza životcem

 

in rdečo jopico z belimi čipkastimi rokavci in rožnatim čipkastim ovratnikom. Jopica se zapenja in odpenja z medeninastim gumbom.

No, tole siroto

 

je pa doletela moja karakterna neprijetnost, da se stvari včasih hitro naveličam. Nima las, plašček je pa bolj tako tako, iz raznih ostankov volne. Okoli vratu ima belo čipkasto rutico, imela je pa tudi klobuk, ki pa se je nekje izgubil. Velika je za mojo dlan.

Vse so polnjene z vato

Čestitke 2008

Material:
trši bel oz. nekakšen takšen z neko nečistočo
rdeč in moder malo manj trši papir
nekakšna zlata koprena
leakril
zlata, srebrna, modra in rdeča nit

Slike niso najboljše, ker sem fotografirala pri umetni luči in potem še vse skupaj spustila čez picasin urejevalnik fotografij.

Asiški

Ne vem, kako punto assisi čimbolj povedno prevesti v slovenščino. Meni je všeč asiško vezenje, čeprav bi bil asiški vbod mogoče še najbolj natančen prevod. 

Prvič sem prišla z njim v stik preko wikipedije (kjer angleška stran uporablja prvi izraz). 

Gre pravzaprav za varianto križnega vboda v kombinaciji s t. i. blackworkom (hm, kako bi se temu reklo v slovenščini? Morda črno vezenje?). Ime je dobil po italijanskem mestu Assisi, kjer so vezenje gojile nune v samostanu Sv Klare Asiške.

Torej ... Par let nazaj sem iskala nekaj novega na področju vezenja. Standardni križci so mi začeli že malce presedati. Pa sem našla tole. Malo sem sicer cincala, ali naj se morda lotim črnega vezenja, vendar je asiško zmagalo prav zaradi barv.

Poleg tega imam štiri prijateljice, ki imajo rojstne dneve med drugo polovico oktobra in prvo polovico novembra. Nekako se mi je to zdela dobra priložnost, da poskusim nekaj novega.

Več o tehniki se najde tudi tukaj, tukaj in še kje.

Samo en test

Almirina blazina

Lani nekako ob tem času sem se prijavila na en natečaj. Organizatorica si je zamislila blazino, sešito iz različnih vezenin. Dobila sem kos blaga ...

... in po parih dneh razmišljanja sklenila, da bom nanj "stlačila" vse tehnike vezenja, ki jih (bolj ali manj, no) obvladam, tako da je nastal neke vrste kolaž:

tkaničenje:

križce:

tam, kjer piše, da bosta dva srčka - en vezen in en v tehniki aplikacije - je na koncu ostal samo velik apliciran srček:

navadno  ali klasično vezenje:

 

"blackwork" (tehnika vezenja s črno nitjo):

In takšen je končni izdelek:

Borduro iz križcev nisem dokončala, ker je bilo blago pregosto tkano.

Vendar iz samih krpic, ki smo jih sodelujoče poslale, organizatorka ni sešila blazine, pač pa jih je preskenirala in skene prenesla na blago.

Čestitke, izdaja 2010

Narejene iz velike pole tršega papirja. Štampiljke so iz tiste gumijaste zadeve, ki se dobi v formatu A4. Barve so zlata in karmin. Razrezane z rezalcem papirja na primerne dimenzije (odvisno od velikosti kuvert, ki sem jih imela na voljo). Nastalo je celo par bralnih znamenj in ena kartica.

Zelo so mi bile všeč in hitro so narejene. Verjetno jih bom zopet delala naslednje leto.

Odeja za punče

Odeja je bila darilo za majhno punčko, ki je preteklo jesen dopolnila dve leti. Narejena pa je bila, ko se je rodila.

Sprednja stran:

Zadnja:

Vogali, če se jim lahko tako reče, so nekoliko ... khm ...nekonvencionalni.
Ko sem mislila, da je že vsega konec, se je izkazalo, da je na blagu, ki sem ga izbrala za obrobo, nekaj nagnusnih majhnih luknjic, ki sem jih zakrila z vezeninami:

Dudlarije. 1, Arhitektura

Ko sem bila stara tam okoli 17 ali 18 let, sem hotela postati arhitektka. Težave z matematiko in ocenjevanjem razdalj v prostoru (2 ali 5 metrov, to je pa ja vseeno) in še par reči so me potem usmerile v drugačno kariero (za kar mi niti najmanj ni žal!).
Po maturantskem izletu v Španijo so v mojem zvezku za zgodovino začele rasti hišice, kakršne je mogoče videti v mestih in predmestjih Coste Brave. Če smo iskreni, gre pravzaprav za hiše s prizidki na prizidke, pod katerim je še ne prizidek in s terasco na strehi, anede?

Zraslo je tudi nekaj vil v raznih stilih:

kakšen gradiček:

in podobno: