Šal, ki ga nihče ni ljubil

S kvačkanimi šali imam kar nekaj izkušenj. Khm, ja. Prvega sem se lotila v osnovni šoli, naredila sem ga mogoče 15 cm, robovi so šli vedno bolj noter, mentorica ročnodelskega krožka pa ni in ni znala povedat, kaj delam narobe (lahko bi ji jaz povedala, samo takrat nisem vedela, da to, kar delam, ni v redu ). Drugega sem celo končala, pa nikoli nosila. Bil je rožnate barve s črnimi podolžnimi črtami, imel je tudi resice in velike luknje. Tak fini babji šal, primeren za barbiko, nikakor pa ne za v šolo pozimi. Nekega dne sem ga razparala in volno uporabila za kvačkano odejo.

Pred par leti so se veliko nosili dolgi volneni šali, prečno črtani, v raznih barvah. Jaz ne vem, kje so punce te šale takrat dobile, ker v trgovinah, kjer sem jih jaz iskala, so imeli samo tiste tenke, rahlo kosmataste, ali pa po dolgem črtane (made in china, imam tudi enega takega). Verjetno so imele doma stare mame ali mame, spretne s pletilko. No, jaz tega nimam več in takrat nisem znala plesti. Znam pa kvačkat. Nekega dne mi je bilo dovolj slinjenja in sem kupila nekaj klobkov volne raznih barv in se lotila dela.

Načrt je bil narediti šal s poprečnimi črtami, zemeljskih barv. Se pravi nobene modre, nobene roza ali zelene ali živo rumene. Prehod med barvami ni ravna črta, ker to se mi je zdelo preveč gemajn. Barvna shema, ki je nastajala sproti, naj bi se na sredini obrnila. Prvotno so bile zamišljene tudi resice, ampak temu sem se kasneje odpovedala, ker je volna takšna, da se nekoliko cufa na koncih. Ampak je tudi tako v redu, se vsaj ne zatikajo v zadrgo.

Minila je ena zima, pa druga in tretja ... verjetno tudi četrta, ker sem vmes malo izgubila občutek za čas ... šala pa še nisem imela. Vrečko z volno in prvimi 50 cm šala sem prestavljala sem in tja. Nekaj ni bilo časa, nekaj sem imela druge interese. Medtem so nehali delati volno zelo posebnega zlatasto-rjavo-zelenkastega odtenka. Se pravi, da se mi je barvna shema podrla. In pozabila sem, kako sem izvedla cikcak prehod med barvami, zato je na enem koncu drugačen kot na drugem.

Kakšni dve leti nazaj sem se ga resno lotila ... IN tudi končala, malo pred novim letom. 

 

Nikoli ga nisem zares nosila. Je dolg in topel, ampak precej težak in trd. Zaradi tega si ga ne morem oviti okoli vratu, kot se šika. Nekega dne, verjetno v jeseni, ga bom resno vzela v roke , ga razparala in naredila pleten šal.

Kvačkane pupe

Pred veliko leti sem počitnikovala pri stari mami. To je tista, ki me je naučila kvačkat in za prvo silo plest, ampak o tem kdaj drugič. Ker nisem imela kaj drugega početi, sem pobrala razne ostanke volne in se spravila kvačkati pupe.

Tale rdečelaska 

 

je velika kot zvezek formata A4. Telo, tj, glavo, trupce in ude ima iz različnih odtenkov rumene (vidi noge in desno roko). Oblečena je v cevasto krilce in jopico, ki se zadaj zveže.

Priznam, tale modrolaska ... em ...plavolaska

 

je malo nenavadnih barv. Pa tudi glavo ima preveliko.  Nosi obleko z vijoličastim krilom in roza životcem

 

in rdečo jopico z belimi čipkastimi rokavci in rožnatim čipkastim ovratnikom. Jopica se zapenja in odpenja z medeninastim gumbom.

No, tole siroto

 

je pa doletela moja karakterna neprijetnost, da se stvari včasih hitro naveličam. Nima las, plašček je pa bolj tako tako, iz raznih ostankov volne. Okoli vratu ima belo čipkasto rutico, imela je pa tudi klobuk, ki pa se je nekje izgubil. Velika je za mojo dlan.

Vse so polnjene z vato