No, prvo odejo sem končala, in naredila sklep, da se česa podobnega ne bom še kmalu lotila. Ampak ... Moji prsti so postali nemirni. No, pa naj bo, sem si mislila in potegnila na svetlo vrečko z ostanki. In začela tiste koščke šivati skupaj. Nastalo je več pisanih krp, ki bi, če bi jih sestavila skupaj, naredile manjšo odejo. No, dobro. Nekje sem imela tudi še en malo večji kos flanele. Ni problem.
Ampak ... Ko sem krpe sešila skupaj, je nastala večja pisana krpa, ki ni imela enakomernih stranic. In sem se spravila stranice "ravnati". In ker se ne "spodobi", da bi se flike iste barve prišle skupaj, je bilo potrebno narediti "tamponsko cono" iz drugačnega blaga. Potem sem se morala posloviti od roza srajce, pa mi jo je bilo škoda vreči v smeti, mama je nekje našla blago, ki ji je ostalo, ko je šivala prevleke za blazine, sami ozki trakovi in majhne flikice ... Potem mi je v glavi šinila ideja, da bi pa dodala še vezenino ... In robovi se nikakor in nikakor niso hoteli poravnati ...
Priznam, zadeva mi je, blago rečeno, ušla izpod nadzora. Krpina je postajala vedno večja, doma je že zmanjkovalo prostora na edini dovolj veliki ravni površini, na kateri sem se še lahko ukvarjala z zadevo. Občasno sem je bila tako sita, da sem jo za več mesecev skrila v omaro.
Nekega dne sem sedela na tleh v predsobi, po levem rokavu prešpikana z bucikami, in sklenila, da je DOVOLJ.
Zadnji del, iz raznobarvnih kosov flanele, je bil mala malica proti sprednjemu. Ampak končala sem jo lahko šele, ko sem se preselila v novo stanovanje, kjer imam dosti velikih ravnih površin.
No, to je to:
Dodala sem tudi vezenine:
Tole je pa zadnja stran:
Velika je cca 2 metra krat 2 metra in jo uporabljam kot pregrinjalo za posteljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar