Sprednja stran:
Detajl z zadnje strani (flanela):
Meri nekako meter in pol krat meter
in pol. Je malo manjša, kot sem mislila, da bo. Na koncu sem jo morala malo odrezati, zato je ena od robnih vrst ožja. Ma za po nogah pokrit je perfektna.
nedelja, 31. marec 2013
sreda, 27. marec 2013
Odeja, ki je ušla izpod nadzora
Medtem, ko sem delala
prvo odejo, sem se navadila, da sem hodila v
trgovine z blagom in prekopavala po škatlah oz. košarah, kjer so imeli ostanke,
in iskala bombažne flike, ni važno, katere barve. Tako se mi je nabralo kar
nekaj blaga. Nekaj sem ga razrezala na kvadrate, ostanki pa ... Bilo mi jih je
žal vreči stran. Nekaj časa sem jih prelagala iz ene omare v drugo škatlo in po
vrečkah naokoli po stanovanju.
No, prvo odejo sem končala, in naredila sklep, da se česa podobnega ne bom še kmalu lotila. Ampak ... Moji prsti so postali nemirni. No, pa naj bo, sem si mislila in potegnila na svetlo vrečko z ostanki. In začela tiste koščke šivati skupaj. Nastalo je več pisanih krp, ki bi, če bi jih sestavila skupaj, naredile manjšo odejo. No, dobro. Nekje sem imela tudi še en malo večji kos flanele. Ni problem.
Ampak ... Ko sem krpe sešila skupaj, je nastala večja pisana krpa, ki ni imela enakomernih stranic. In sem se spravila stranice "ravnati". In ker se ne "spodobi", da bi se flike iste barve prišle skupaj, je bilo potrebno narediti "tamponsko cono" iz drugačnega blaga. Potem sem se morala posloviti od roza srajce, pa mi jo je bilo škoda vreči v smeti, mama je nekje našla blago, ki ji je ostalo, ko je šivala prevleke za blazine, sami ozki trakovi in majhne flikice ... Potem mi je v glavi šinila ideja, da bi pa dodala še vezenino ... In robovi se nikakor in nikakor niso hoteli poravnati ...
Priznam, zadeva mi je, blago rečeno, ušla izpod nadzora. Krpina je postajala vedno večja, doma je že zmanjkovalo prostora na edini dovolj veliki ravni površini, na kateri sem se še lahko ukvarjala z zadevo. Občasno sem je bila tako sita, da sem jo za več mesecev skrila v omaro.
Nekega dne sem sedela na tleh v predsobi, po levem rokavu prešpikana z bucikami, in sklenila, da je DOVOLJ.
Zadnji del, iz raznobarvnih kosov flanele, je bil mala malica proti sprednjemu. Ampak končala sem jo lahko šele, ko sem se preselila v novo stanovanje, kjer imam dosti velikih ravnih površin.
No, to je to:
Dodala sem tudi vezenine:
Tole je pa zadnja stran:
Velika je cca 2 metra krat 2 metra in jo uporabljam kot pregrinjalo za posteljo.
No, prvo odejo sem končala, in naredila sklep, da se česa podobnega ne bom še kmalu lotila. Ampak ... Moji prsti so postali nemirni. No, pa naj bo, sem si mislila in potegnila na svetlo vrečko z ostanki. In začela tiste koščke šivati skupaj. Nastalo je več pisanih krp, ki bi, če bi jih sestavila skupaj, naredile manjšo odejo. No, dobro. Nekje sem imela tudi še en malo večji kos flanele. Ni problem.
Ampak ... Ko sem krpe sešila skupaj, je nastala večja pisana krpa, ki ni imela enakomernih stranic. In sem se spravila stranice "ravnati". In ker se ne "spodobi", da bi se flike iste barve prišle skupaj, je bilo potrebno narediti "tamponsko cono" iz drugačnega blaga. Potem sem se morala posloviti od roza srajce, pa mi jo je bilo škoda vreči v smeti, mama je nekje našla blago, ki ji je ostalo, ko je šivala prevleke za blazine, sami ozki trakovi in majhne flikice ... Potem mi je v glavi šinila ideja, da bi pa dodala še vezenino ... In robovi se nikakor in nikakor niso hoteli poravnati ...
Priznam, zadeva mi je, blago rečeno, ušla izpod nadzora. Krpina je postajala vedno večja, doma je že zmanjkovalo prostora na edini dovolj veliki ravni površini, na kateri sem se še lahko ukvarjala z zadevo. Občasno sem je bila tako sita, da sem jo za več mesecev skrila v omaro.
Nekega dne sem sedela na tleh v predsobi, po levem rokavu prešpikana z bucikami, in sklenila, da je DOVOLJ.
Zadnji del, iz raznobarvnih kosov flanele, je bil mala malica proti sprednjemu. Ampak končala sem jo lahko šele, ko sem se preselila v novo stanovanje, kjer imam dosti velikih ravnih površin.
No, to je to:
Dodala sem tudi vezenine:
Tole je pa zadnja stran:
Velika je cca 2 metra krat 2 metra in jo uporabljam kot pregrinjalo za posteljo.
ponedeljek, 25. marec 2013
Odeja, ki vsako leto kak teden preživi na morju
Najboljše, da začnem od
začetka.
Moja rajnka stara mama in njen mož sta zgradila veliko hišo. Kot se pač spodobi za gastrbajtrje. Imela je klet oz. pritličje (odvisno, s katere strani se gleda, ker hiša stoji v bregu), prvo nadstropje/pritličje in veliko mansardo. Podrobnosti sicer ne poznam, verjetno pa je bila ideja, da bi nekega dne v njej živela tudi naša družina. Kar se ni zgodilo, ne vem, ali naj rečem na žalost ali na srečo. Kakorkoli že ... Stara mama in njen mož sta živela v prvem nadstropju, mansarda pa je bila prazna oz. so bile zgoraj skladovnice ladijskega podna, razne škatle in podobna ropotija, nič nevarnega, skratka.
Z bratom sva dneve, ko sta prišla stara mama in njen mož iz Nemčije, preživljala pri njiju. V hiši je bilo vedno dosti papirja, da ne govorim o nemških barvicah in flomastrih, ampak tisti, ki imate otroke, veste, da se otrok kmalu naveliča risanja. Dovoljeno nama je bilo skoraj vse, samo skakanje čez balkon ne. In tako sva se nekega dne z bratom spravila na škatle.
Naj povem, da je bilo to v začetku osemdesetih, ko se še ni govorilo o retro in kar je še takih izrazov. Pa tudi če so obstajali, ženske iz moje družine niso bile nikoli žrtve mode in jih niso poznale.
Nazaj k škatlam. V njih so bile cunje. Lepše povedano - obleke. Ki jih moja stara mama ni več nosila. Ali so bile starinske, take iz sedemdesetih, ali jih pa ni mogla več spravit na sebe. Bile so tudi službene srajce mojega ranjkega strica. Bila je še ena škatla, v kateri so bili ženski čevlji. Vse sva razvlekla, vse pomerila (ja, tudi moj brat!). Spomnim se ene oblekice, imela je velik vijoličast vzorec in je spominjala na t. i. kitajsko obleko. tisto stvar z visokim ovratnikom.
No, nekaj dni kasneje je prišla moja mama in sva ji pokazala najin "zaklad". Moja mama zna uporabljat šivalni stroj (v teoriji ga znam tudi jaz, ampak njo bolj uboga). Roba je bila v zelo dobrem stanju, verjetno je razmišljala, da bi jih predelala v kaj bolj sodobnega. Ni je motilo, da je bilo skoraj vse iz take in drugačne vrste sintetike. Takrat se še ni dalo toliko na naravne materiale. Izbrala je nekaj kosov in smo šli domov.
Spomnim se, da je zame naredila rumene kratke hlače, dobila pa sem še rumeno srajco, ki so jo pred davnimi, davnimi časi nosili Petrolovi črpalkarji (to je moj stric nekaj časa bil). Verjetno je kaj naredila tudi zase in za brata, za očeta pa bi kvečjemu lahko naredila klovnovsko obleko (ker je moj oče precej velik in bi morala sešiti skupaj več kosov).
Da ne dolgovezim ... Sešila je tudi dve krpanki. Eno manjšo, ki bi še morala biti nekje, in eno večjo, ki se je strgala in smo jo par leti vrgli stran. Kasneje so svoje krpanke dobili tudi vsi moji bratranci in starejša sestrična.
Nazaj k večji krpanki. Par let nazaj sem se odpravljala na morje. Veste, kako je na plaži. Meni nekako ni bilo do tega, da bi pod rit pogrinjala brisačo, zato sem vzela s seboj to "dekico", ki je bila že precej obdrajsana. Imela sem sicer v načrtu, da bi jo pokrpala, kupila sem tudi blago, črtasto, v različnih odtenkih modre, in turkizno z belimi rožicami, ampak mi je pred odhodom na morje zmanjkalo časa. Po prihodu domov je mama sklenila, da je dekica odslužila svoje in jo je vrgla v smeti.
In jaz sem ostala z parimi metri pisanega bombaža. Kaj zdaj?? Šla sem v trgovino, kjer so prodajali med drugim tudi ostanke, in kupila še nekaj flik (zraven pa še par kosov đinsa, ker sem kar naenkrat dobila preblisk, da bi si sešila torbo). Imeli so tudi manjši kos zelo primerne rjave flanele, mehke, muckave ... In potem sem se lotila dela.
Moram priznati, da nisem imela niti malo vizije, kaj bi rada naredila. Imela sem kup kvadratnih kosov blaga v štirih barvah, flanelo, za katero se je izkazalo, da je je premalo, cvirn in šivanko. Ker mi je ljuba simetrija (ne vedno, ampak ...), se mi dozdevalo, da bi mogoče nekaj v tej smeri ... Potem pa še tehnikalije! Kako naj zašijem kvadratke skupaj, s kakšnim šivom? Na stroj ne bo šlo!! Vse na roke??
Ko me je minila panika, so bile stvari nenadoma popolnoma jasne. Po nekaj mesecih šivanja, paranja in krvavečih prstov je nastalo tole:
še zadnja stran:
(modro je tudi flanela, ampak ne tako fino muckava kot rjava)
Velika je cca 170x100cm. In je zeeelo primerna za plažo. Preizkušeno! Pa tudi pogrnjena preko nog se dobro obnese. Ali preko glave - super! Vzdrževanje ni problem. Je popolnoma iz naravnih materialov.
Moja rajnka stara mama in njen mož sta zgradila veliko hišo. Kot se pač spodobi za gastrbajtrje. Imela je klet oz. pritličje (odvisno, s katere strani se gleda, ker hiša stoji v bregu), prvo nadstropje/pritličje in veliko mansardo. Podrobnosti sicer ne poznam, verjetno pa je bila ideja, da bi nekega dne v njej živela tudi naša družina. Kar se ni zgodilo, ne vem, ali naj rečem na žalost ali na srečo. Kakorkoli že ... Stara mama in njen mož sta živela v prvem nadstropju, mansarda pa je bila prazna oz. so bile zgoraj skladovnice ladijskega podna, razne škatle in podobna ropotija, nič nevarnega, skratka.
Z bratom sva dneve, ko sta prišla stara mama in njen mož iz Nemčije, preživljala pri njiju. V hiši je bilo vedno dosti papirja, da ne govorim o nemških barvicah in flomastrih, ampak tisti, ki imate otroke, veste, da se otrok kmalu naveliča risanja. Dovoljeno nama je bilo skoraj vse, samo skakanje čez balkon ne. In tako sva se nekega dne z bratom spravila na škatle.
Naj povem, da je bilo to v začetku osemdesetih, ko se še ni govorilo o retro in kar je še takih izrazov. Pa tudi če so obstajali, ženske iz moje družine niso bile nikoli žrtve mode in jih niso poznale.
Nazaj k škatlam. V njih so bile cunje. Lepše povedano - obleke. Ki jih moja stara mama ni več nosila. Ali so bile starinske, take iz sedemdesetih, ali jih pa ni mogla več spravit na sebe. Bile so tudi službene srajce mojega ranjkega strica. Bila je še ena škatla, v kateri so bili ženski čevlji. Vse sva razvlekla, vse pomerila (ja, tudi moj brat!). Spomnim se ene oblekice, imela je velik vijoličast vzorec in je spominjala na t. i. kitajsko obleko. tisto stvar z visokim ovratnikom.
No, nekaj dni kasneje je prišla moja mama in sva ji pokazala najin "zaklad". Moja mama zna uporabljat šivalni stroj (v teoriji ga znam tudi jaz, ampak njo bolj uboga). Roba je bila v zelo dobrem stanju, verjetno je razmišljala, da bi jih predelala v kaj bolj sodobnega. Ni je motilo, da je bilo skoraj vse iz take in drugačne vrste sintetike. Takrat se še ni dalo toliko na naravne materiale. Izbrala je nekaj kosov in smo šli domov.
Spomnim se, da je zame naredila rumene kratke hlače, dobila pa sem še rumeno srajco, ki so jo pred davnimi, davnimi časi nosili Petrolovi črpalkarji (to je moj stric nekaj časa bil). Verjetno je kaj naredila tudi zase in za brata, za očeta pa bi kvečjemu lahko naredila klovnovsko obleko (ker je moj oče precej velik in bi morala sešiti skupaj več kosov).
Da ne dolgovezim ... Sešila je tudi dve krpanki. Eno manjšo, ki bi še morala biti nekje, in eno večjo, ki se je strgala in smo jo par leti vrgli stran. Kasneje so svoje krpanke dobili tudi vsi moji bratranci in starejša sestrična.
Nazaj k večji krpanki. Par let nazaj sem se odpravljala na morje. Veste, kako je na plaži. Meni nekako ni bilo do tega, da bi pod rit pogrinjala brisačo, zato sem vzela s seboj to "dekico", ki je bila že precej obdrajsana. Imela sem sicer v načrtu, da bi jo pokrpala, kupila sem tudi blago, črtasto, v različnih odtenkih modre, in turkizno z belimi rožicami, ampak mi je pred odhodom na morje zmanjkalo časa. Po prihodu domov je mama sklenila, da je dekica odslužila svoje in jo je vrgla v smeti.
In jaz sem ostala z parimi metri pisanega bombaža. Kaj zdaj?? Šla sem v trgovino, kjer so prodajali med drugim tudi ostanke, in kupila še nekaj flik (zraven pa še par kosov đinsa, ker sem kar naenkrat dobila preblisk, da bi si sešila torbo). Imeli so tudi manjši kos zelo primerne rjave flanele, mehke, muckave ... In potem sem se lotila dela.
Moram priznati, da nisem imela niti malo vizije, kaj bi rada naredila. Imela sem kup kvadratnih kosov blaga v štirih barvah, flanelo, za katero se je izkazalo, da je je premalo, cvirn in šivanko. Ker mi je ljuba simetrija (ne vedno, ampak ...), se mi dozdevalo, da bi mogoče nekaj v tej smeri ... Potem pa še tehnikalije! Kako naj zašijem kvadratke skupaj, s kakšnim šivom? Na stroj ne bo šlo!! Vse na roke??
Ko me je minila panika, so bile stvari nenadoma popolnoma jasne. Po nekaj mesecih šivanja, paranja in krvavečih prstov je nastalo tole:
še zadnja stran:
(modro je tudi flanela, ampak ne tako fino muckava kot rjava)
Velika je cca 170x100cm. In je zeeelo primerna za plažo. Preizkušeno! Pa tudi pogrnjena preko nog se dobro obnese. Ali preko glave - super! Vzdrževanje ni problem. Je popolnoma iz naravnih materialov.
Naročite se na:
Objave (Atom)